Nipke: Če želiš, da se svet okoli tebe začne spreminjati, se moraš spremeniti ti - RTV SLO

Nipke: Če želiš, da se svet okoli tebe začne spreminjati, se moraš spremeniti ti

"Všeč mi je, če je ljudem moja glasba všeč, ni pa to moje vodilo," je poudaril Nipke, ki v prvi vrsti želi zadovoljiti svoje standarde in merila svojega producenta, ter dodal, da njegov cilj ni ustvarjanje uspešnic – vsaka pesem ima svoj prostor.

Boštjan Nipič, ki glasbo izdaja pod vzdevkom Nipke, je leta 2015 v svet poslal svoj prvenec, zadnjih sedem let pa ni počival na lovorikah – ker si je moral po prvi plošči ustvariti koncertni repertoar, je naredil za en album singlov. Tudi s Trkajem je ustvaril enako količino materiala, z ekipo Dravle Records pa je med pandemijo covida-19 izdal album Buden. Pred kratkim je svoj položaj na slovenski glasbeni sceni še dodatno utrdil z drugim albumom, ki ga je poimenoval Retro.

Na ta album gledam kot na nekakšno evolucijo Nipkeja, nanj sem zelo ponosenObčutek imam, da sem šel od svojega začetka pa do danes naprej s časom, še vedno sem 'fresh' (svež),Velikokrat mi kdo sporoči, da nekaj najde v moji glasbi, kar mu pomaga, polepša dan, ga napoti v pravoNisem si izbral svojega življenja, tako je, kakršno je, in iz njega poskušam potegniti čim več,ves čas učiš, a nikoli ne veš vsega, nikoli nisi vsega poskusil in vseh spoznal"

O brezčasnosti njegove glasbe, razbremenjenem ustvarjanju, zakaj najraje piše o sebi, zapuščini Nipkeja, epskosti 'geto' igric, rabutanju in fračanju, o tem, kako je rap brez melodije kot žaganje, o frustraciji praznega lista ali zaslona, "jahanju" ritma, osamljeni rožici Saši, razliki med retro in "old school", tekmovanju s trendi, rapu kot le eni izmed tehnik glasbenega izražanja, ali se čas v dobri družbi ustavi ali hitro mine, bonsaiju, obujenju Shortija, "templu", osebni revoluciji, kako gre življenje naprej, o tem, da je minimalist, kaj bi bilo, če bi notranji glas imel zvočnik, "tapraumu frendu" Bendžiju in blagoslovu občinstva pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.Prvenec ste izdali leta 2015, po sedmih letih pa je “na svet prijokal vaš drugi otrok” – album Retro. Ste nestrpno pričakovali izid?

Naslov je Retro, saj so na albumu zgodbe, ki govorijo o mojem odraščanju – odraščal sem v 80. in 90. letih, glasba in moda iz tistega časa se zdaj vračata. Svojo glasbo nekako dojemam kot brezčasno, saj ni trendovska in ravno zaradi tega mi je tako všeč. Vesel sem, da je album zunaj. Po pravici povedano, sem se tudi znebil velikega bremena, saj sem bil na koncu v veliki meri za vse sam, vse se je nakopičilo in ni bilo še čisto končano, bližali pa so se roki in tako je bilo veliko pritiska.

Vrnili ste se predvsem v svojo preteklost, raziskovali različna čustva in zgodbe svojega življenja – obdelali ste ljubezen, blokovski vsakdan, naravo. Kakšno je bilo to ustvarjanje albuma za vas? Ste podoživljali te zadeve?

Vse je zelo nostalgično – naslovnica je stripovska, zvoki spominjajo na disko in funk, v pesmih so delčki, ki se nanašajo na stare čase, na albumu sodelujejo tudi gosti, ki jih poznam še iz tistega časa.

Dobra glasba po vašem mnenju ni vezana na časovno obdobje ali trend. Ostaja za vedno, ker je narejena iz dušo za dušo. Kaj želite, da je vaša zapuščina?

Iskreno, želje po tem, da bi me nekdo imel za nekega velikega raperja ali glasbenika, nimam. Nikoli si nisem želel tekmovati oziroma se boriti z drugimi – pesem Kensl je bila zgolj v žaru hiphopa, ki vsebuje samozavest in malce egotripa, a to nikoli nisem bil res jaz. Morda sem si zaradi tega le več upal.

Velikokrat mi kdo sporoči, da nekaj najde v moji glasbi, kar mu pomaga, polepša dan, ga napoti v pravo smer – čeprav glasbe ne delam iz tega razloga, mi to veliko pomeni. Dobim dober občutek, da je to, kar delam, v redu. Pravzaprav se z vprašanjem, kako bi rad, da bi si me ljudje zapomnili, nikoli nisem ukvarjal. Morda le to, da dobijo pozitivno asociacijo, ko nekdo reče “Nipke”, in da uživajo v moji glasbi.

80. in 90. leta so bila vaša leta, album ste napovedali tudi z naborom dejavnosti, ki so bile “tradicija” v času vašega odraščanja. Katero od teh retro zadev najbolj pogrešate?

Nikoli ni bilo dolgčas, ves čas se je pohajkovalo okoli z BMX-i in rolerji, v Kranj smo hodili s kolesi po stranskih poteh in raziskovali. Zdi se mi, da danes mlajši ne znajo rabutati ali izdelovati frač, lokov in pihalnikov. Ne trdim, da se je treba streljati in fračati, ampak brez tehnologije je večina mladih dolgočasnih. Ko grem zdaj na te iste kraje, na katerih smo se družili, ljudi ni več, če pa že so, vsi sedijo in brskajo po mobilnih telefonih.

Mi smo se potem s hodnikov in blokov preselili v studio, kar ni bila možnost za veliko družb. Med druženjem smo nenačrtno začeli tudi ustvarjati glasbo. Vsakič, ko se je nekaj posnelo, bolj smo bili v tem in kar naenkrat smo bili raperji. Takrat so bili drugačni časi – hiphop ni bil tako “mainstream” kot danes, bil je nekakšna subkultura, daleč od tega, da bi se mešal s popom.

Omenili ste, da je nekoč veljalo, da raper samo rapa, ne pa tudi poje. Na novem albumu je precej več petja – kako pa je vam peti poleg rapa?

Petje je melodično in harmonično, glas pa je inštrument, saj ga lahko oblikuješ na različne načine. Zakaj tega ne bi izkoristil, če lahko – predvsem ker je refren zelo pomemben del pesmi. Če je melodija, si pesem tudi fonetično drugače zapomniš – v osnovni šoli sem znal zrecitirati po 13 kitic, kot da sem jih napisal sam, pa sploh nisem vedel, kaj govorim.

Nov glasbeni paket je napovedala pesem Kdaj bo hit, v kateri obravnavate eno najpogostejših vprašanj, ki zanima ljudi. Ali to vprašanje ustvarja nekakšen nepotreben pritisk? Vas ta spodbuja ali ne?

Na glasbeni sceni se srečuješ z različnimi stvarmi, od tebe je odvisno, koliko se te dotaknejo. Dokler mi bo ustvarjanje glasbe zabavno, jo delam iz pravega razloga – čim bom pomislil, da moram narediti nekaj, da se vrnem na glasbeno sceno, in se spraševal, kaj moram narediti, da bom spet priljubljen, je konec.

V njej omenite, da se zgodi, da besedilo pač ne steče, niste pa “tovarna, da jih štancate tko k po tekočem traku". Rekli ste, da pesmi načeloma pridejo spontano, vsako rimo pa cenite kot umetnino. Je prazen list papirja na mizi pred vami pekel ali pomeni neskončno možnosti? Kaj naredite, ko inspiracije kar ni?Ali je meni nekdo drug spisal te skladbe, ki sem jih do zdaj naredil, ker jaz sem pač izgubljenSkladba Kako se počutiš naj bi nastala najhitreje. Se vam zdi, da človek sočloveka to premalokrat vpraša?

Ta pesem je nastala zelo hitro – nima veliko besedila, a ga niti ne potrebuje. Izjemno sem tudi ponosen na videospot, ki smo ga naredili, saj smo z osamljeno rožico spet šli v popolnoma drugo smer.

Od kod ideja, da se vam v videospotu pridruži osamljena rožica? Ima ime?

Rožica nima imena. Lahko pa bi bila Saša, ker jo je ustvaril Sašo Šeruga, s katerim sva skupaj odraščala in je celo iz istega bloka kot jaz (smeh).

Želite, da bi bila vaša glasba brezčasna. V pesmi Retro poudarite, da ste retro, a vseeno niste "old-school". Kakšna je za vas razlika?
V njej poudarite, da se ne osredotočate na zunanjo potrditev. Vedno tekmujete “s trendi, k se menjajo hitrej k letni časi”.

Žanrsko se namreč ne opredeljujem, čeprav me imajo za raparja in hiphoperja, pa mi je bolj všeč, da mi rečejo glasbenik, saj je rap le ena izmed tehnik, ki jo uporabljam za izražanje svoje glasbe. Če si prisoten na sceni, moraš biti na tekočem s tem, kar se dogaja – ko izdam pesem, jo dam na trg, vsako obdobje ima svojega, to je treba upoštevati. Ni treba, da tekmujemo, a sočasno nehote med seboj tekmujemo.

Na albumu je bistveno več sodelovanj, med drugim se na Ulet u moj templ zvrstijo Damjan Jovič, Ezra Alibegović, Shorti, Vasja Vipotnik – Skova in Rok Terkaj – Trkaj. Kako je, ko se vam ob mikrofonu pridružijo prijatelji?

Izjemno vesel sem, da je v pesmi tudi moj producent in eden najboljših prijateljev Damjan Jovič opisal, kaj je zanj tempelj in kako se v njem počuti. Sledi mu Ezra, ki je novi prišlek – on je glasbenik nove dobe, ne more biti ne retro ne “old-school”, ampak je prihodnost. Ta kontrast, kako novodobnik prevzame enega najbolj hiphop ritmov, mi je všeč.

Za njim pride Shorti, upokojeni draveljski MC, ki ima po mojem mnenju še danes sposobnosti, ki bi jih imel tudi jaz. Vesel sem, da sem ga lahko zbudil in privlekel iz pokoja. Naslednji je Skova, ki mu je Shorti služil kot navdih in je sam dolgo časa kot on tudi rapal. Osebno mi je na celi skladbi njegov del najljubši.

Verz “Ko imam tebe, vem, da vse mam, zaradi tebe se veselim, da živim,” naj bi bil o glasbi, studiu. Gre za nekakšno ljubezensko pismo studiu? Kako bi bil dejansko videti vaš tempelj, če bi ga zgradili?

Ne bi ravno postavil rimskega templja, bi pa poskrbel, da bi ta “tempelj” oziroma studio stal sredi jase in bil steklen, da bi se tako videl gozd. Večina studiev, v katerih sem bil, je namreč v kleteh, nekje, kjer je tema in gorijo luči. To se mi ne zdi prav navdihujoče, bolje bi bil nekakšen odprti prostor.

Če človk bi sebe najdu, koga bi pol isku? O čemu bi pol sanju in o čemu bi razmišlu?"

Pesem Tvoja revolucija govori prav o osebni revoluciji, o tem, da čeprav nas je sprememb velikokrat strah, se moraš ti spremeniti, če želiš, da se tudi svet okoli tebe začne spreminjati. Lahko si jezen na cel svet, vendar boš samo jezen, nič pa se ne bo spremenilo.

V Use na men, na katerem se vam pridružita tudi Damjan Jovič in in Stojan Radič – Dičra govorite tudi o vašem odraščanju in različnih preprekah, s katerimi ste se spopadali. Ali pri nastopanju s tovrstnimi pesmimi, ko opisujete dogajanje znotraj sebe, vseeno obstaja delček tesnobe zaradi morebitne ranljivosti? Je kdaj utrujajoče, ko ljudem ves čas dajete dele sebe?

Z očetom imam zelo težko zgodbo – ko sem bil star 18 let, ga je nekdo pred blokom pretepel do smrti. Nikoli nisem tega želel javno razglabljati, tega me je bilo strah. To se predelal po 10 letih psihoterapije. Čeprav ničesar ne skrivam, menim, da morajo nekatere stvari ostati samo moje. Če pa o tovrstnih ranljivih stvareh začnem razmišljati in me to pač odpelje, moram to tudi povedati. Ta pesem je kar težka.

Velika razlika med mojo miselnostjo na prvi plošči in tej je, da sem bil prej še vedno v vlogi žrtve, v procesu razreševanja starih travm in vzorcev. Album je bil tako morda bolj žalosten, v novem pa sem dal iz sebe tudi te občutke, vendar pa je celotna plošča načeloma bolj živahna.

Zelo sem vesel, da imam glasbo, ni samo kanal za izražanje in ustvarjalnost, vedno je tu, nekaj doda življenju. Prek nje sem spoznal tudi največ ljudi. Pravzaprav sem minimalist – všeč mi je ustvarjati glasbo in nastopati, se družiti z mojima psoma in ljudmi, s katerimi se razumem, poskusiti kaj novega ... Kaj več pa, po pravici povedano, ne potrebujem.

Pri 14 letih ste napisali prvo besedilo, namenjeno pa je bilo vašemu pudlju Bendžiju. “Tapraumu frendu” ste posvetili tudi zadnjo pesem tega albuma. Še vedno menite, da je pes stokrat bolj iskren kot ljudje, njegova telesna govorica pove več kot 1000 besed?

Zagotovo. Pomislil sem že, kaj bi bilo, če bi naš notranji glas imel zvočnik in bi, medtem ko se pogovarjamo, slišali vse te misli. Sicer se imam za človeka, ki iskreno pove, kaj misli, a pred kratkim me je med pogovorom z dekletom prešinila misel, za katero je bolje, da je ostala misel (smeh). Takrat sem se vprašal, kaj bi bilo, če bi jo slišala.

Pri psu ni nobenega dvoma, kaj misli – nič drugega kot to, kar vidiš, ko te gleda. Nobene agende ni za tem, samo razmišlja: “Odlično, kaj bova jaz pa ti?” To je to.

Album ste predstavili tudi v Kinu Šiška, kjer so vas pospremili The Nipples. Pred tem ste na družbenih omrežjih zapisali, da ste bili nervozni, spet ste se počutili kot otrok. Kako je bilo znova stopiti pred občinstvo z novim materialom in poslušati, kako ljudje spet pojejo vaše misli? Je bilo kot blagoslov vašega dela?

Veliko misli se mi je porajalo, ampak po približno drugi pesmi je vse izhlapelo, sprostil sem se in samo začutil, kako mi je vse to manjkalo. Na koncu je bilo tako, kot je treba, koncert je bil odličen, čeprav smo malce imeli smolo z datumom – finale Lige prvakov je bilo točno takrat, ko se je koncert začel. V nasprotnem primeru bi bilo še veliko več ljudi, a vseeno se zavedam, da so tisti pravi bili prisotni. Vse skupaj je bilo čarobno, dobil sem blagoslov.

Šele po koncu sem bil zadovoljen. V bistvu sploh še nismo proslavili izdaje albuma, še prvega albuma nismo. Rad bi pri sebi doma naredil piknik, povabil ljudi, ki so sodelovali pri albumu, in svoj bend, da to končno ovekovečimo in zabetoniramo. To je še v načrtu, poleg tega pa upam na čim več koncertov, dolgčas ne bo. Me pa že srbijo prsti, da bi izdal kakšno novo pesem.

Val 202 naj bi po mnenju Matevža Šaleharja – Hamota postavljal trende za slovensko glasbo

Koncert, na katerem zagotovo ne bodo manjkali niti oboževalci iz Slovenije

Biden meni, da je grammyjevec pripomogel tudi k temu, da so se ljudje začeli boriti za pravico