Po težji poškodbi moral končati kariero, a ostaja v športu, v katerem je skoraj vse življenje

Po težji poškodbi moral končati kariero, a ostaja v športu, v katerem je skoraj vse življenje

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Tekma Olimpije z Linzem februarja 2021 je življenje Gala Korena precej spremenila. Težje poškodbe zadnje lože, raztrganina je bila dolga kar 27 centimetrov, in zdravnikovih besed "Lahko kar pozabite na šport" ni bilo lahko sprejeti. A po prvotnem šoku se je moral sprijazniti, da je pri 29 letih, mnogo prej, kot je načrtoval, igralske hokejske poti konec. Se pa s tem njegovo udejstvovanje v športu, v katerega vlaga debeli desetletji, ni končalo. Nepričakovano je pristal v trenerskih vodah, ki so mu že v prvem letu dale precej lekcij, pa tudi spoznanje, da ima več potrpljenja, kot je menil.

Gost 270. izdaje Sportalove rubrike Druga kariera je precej sveži hokejski upokojenec Gal Koren. Pa to sploh še ne bi bil, če mu načrtov ne bi preprečila poškodba, ki jo je staknil pred letom in pol na obračunu Alpske lige.  

Februarja 2021 si je na tekmi Alpske lige huje poškodoval zadnjo ložo, zaradi česar je moral predčasno končati kariero.

Nenadejan konec je prišel februarja lani, kaj kmalu po koncu Olimpijine tekme v Alpski ligi. "Žal je tako, da vrnitev ni bila mogoča, igranje sem zaradi hujše poškodbe zadnje lože moral končati. Rehabilitacija je trajala zelo dolgo, mislim, da je preteklo kakšnih sedem, osem mesecev, da se je kolikor toliko zaraslo. Menili so, da bi se lahko lepše zaraslo, se vrnilo v prvotno stanje, brez operacije. Zaraslo se je, a mišica je zdaj krajša za šest centimetrov, strganih pa je bilo 27 centimetrov. Stanje še danes ni povsem dobro. Ob normalni hoji je sicer v redu, ob kakšnih večjih naporih, če pretiravam, pa kar čutim, da ni vse, kot bi moralo biti," nam je iz Češke, kjer smo ga zmotili med hokejskim kampom, sporočil 30-letnik.

"Največji šok je bil, ko sem po poškodbi prišel k zdravniku, ta pa je rekel: Vi lahko kar pozabite na šport. Takrat mi je bilo najhuje. Potreboval sem nekaj dni, da sem si opomogel. Predvsem mentalno."

Skoraj čez noč se je moral sprijazniti, da bo moral opustiti aktivno igranje športa, v katerega se je zaljubil še kot otrok, da načina življenja, ki ga je poznal dolga leta, ne bo več.

"Največji šok je bil, ko sem po poškodbi prišel k zdravniku, ta pa je rekel: Vi lahko kar pozabite na šport. Takrat mi je bilo najhuje. Potreboval sem nekaj dni, da sem si opomogel. Predvsem mentalno. Če nekaj delaš vse življenje, nato pa ti nekdo reče, da tega ne smeš več početi, seveda ni lahko. Sprva sem si mislil, kaj mi govori, a ko sem na koncu premislil, stvari preštel, se vprašal, ali je res vredno tvegati, da se na koncu zgodi še kaj hujšega, sem vedel, da je to to, da je kariere konec," se bridkega spoznanja spominja nekdanji hokejski napadalec.

Z Olimpijo, pri kateri je začel in končal igralsko hokejsko pot, se je v sezoni 2018/19 veselil trojne krone.

A prav dolgo brez hokeja ni bil. Hitro se je našel v trenerskem poklicu. Postal je trener v Celju, kjer je v zadnji sezoni pomagal tako pri nižjih selekcijah kot članih, ki jih bo vodil tudi v prihodnje.

"Vse se je zgodilo povsem po naključju. Domen (trener pri HK LedX Celje Domen Ramšak, op. a.) me je v Celju prosil za pomoč pri kampu. Strinjal sem se. Iz tega so se stvari nadaljevale tako, da sem bil od dva- do trikrat na teden pripravljen pomagati pri mlajših selekcijah, na koncu pa se je razvilo v to, da sem skrbel še za člansko ekipo."

Kot pravi, si med kariero ni zamišljal, da bi po njej deloval kot trener. "Pravzaprav prav veliko nisem razmišljal, kaj točno bom po karieri, še manj sem razmišljal o tem, da jo bom tako hitro končal. Nekatere stvari sem med kariero sicer imel v mislih, vedel sem, da želim ostati v športu, a šport je širok pojem. V trenerstvu se nisem ravno videl."

Kaj hitro po predčasnem koncu igralske kariere (pri 29 letih) je odprl vrata druge kariere. Znašel se je v trenerskih vodah, čeprav med kariero o teh ni razmišljal.

Po enem letu v novi vlogi je mnenje spremenil. "S časom je postajalo vse bolj zanimivo. Iz dneva v dan te čakajo novi izzivi, iz dneva v dan poskušaš s temi fanti nekaj doseči. Na začetku sem imel kar nekaj težav, saj fantje niso imeli kakega cilja. Hodili smo na tekme, igrali, a zelo težko je bilo doseči to, da so si želeli nekaj več, da nismo le igrali, ker je bila pač na sporedu tekma. Zdi se mi, da mi je v tem pogledu kar uspelo," pripoveduje o svojih nalogah, velik del teh je zajemal tudi mentalni vidik: "Da. Tega je bilo zelo veliko. A moram jih pohvaliti. Spremenili so se. Nastala je skupina fantov, s katero je res dobro delati, tako da se veselim nadaljnjega sodelovanja z njimi. Kolikor bom lahko, pa bom pomagal tudi pri U17 in U19."

Se je v vlogi trenerja kdaj presenetil? "Vsak dan (smeh, op. a.). Menil sem, da mi bo veliko težje delati in imeti potrpljenje, ko nekaj ne bo šlo. Potrpljenje tu res potrebuješ. Videl sem, da ga imam kar veliko."

Mnogo potrpljenja pa zahteva dejstvo, da v Sloveniji, ko beseda nanese na hokej, o profesionalizmu lahko govorimo le v redkih primerih. Celje žal ne spada mednje. Daleč so časi, ko so v knežjem mestu po osamosvojitvi s trenerjem Vladimirjem Krikunovim, kopico ruskih oklepnikov in slovenskih reprezentantov mešali štrene večnima tekmecema iz Ljubljane in z Jesenic.

Koren, ki ima trenutno začasno trenersko licenco, se je v zadnjem letu spoznal z realnostjo članskega hokejskega amaterizma. Kako zahtevno je delati s fanti, ki morajo manevrirati med šolo, službo, hokejem?

"Ni lahko, moram pa pohvaliti predsednika Vida Valenčaka in Domna, saj stvari v klubu v večini urejata onadva. Res se razdajata, da gredo stvari naprej, da ne ostajajo na isti točki. Ogromno je stvari, ki jih Vid naredi, a se jih na zunaj morda nikjer ne vidi, so pa zelo pomembne," je zadovoljen z delovanjem vodstva kluba.

V dresu Medveščaka, pri katerem je začel člansko pot. Zanj je igral tako v ligi EBEL kot KHL, v kateri je zapisan kot prvi Slovenec z zadetkom.

"Med kariero sem najbolj užival v Zagrebu. Tam je bilo res fajn. Ne le v hokejskem smislu, tudi vse preostalo. Čas v Zagrebu je bil vrhunski."

Člansko moštvo Celja bo v prihodnji sezoni vodil v ligi IHL, Pokalu Slovenije in državnem prvenstvu, v katerem so v zadnji sezoni obstali v četrtfinalu.

In kje se vidi čez pet let?  "Iskreno, ne vem. Lahko rečem, da me je trenerstvo pritegnilo, a še vedno poskušam gledati širše. Bomo videli, kaj bo prinesel čas."