Od srede letošnjega marca novo vodstvo Slovenske škofovske konference (SŠK) predstavljajo njen predsednik novomeški škof Andrej Saje, podpredsednik soboški škof Peter Štumpf in Maksimilijan Matjaž, celjski škof in član stalnega sveta SŠK. Izvoljeno je bilo za petletni mandat na redni seji.

Ni prostora za metropolita

100.000 evrov je tako celjski kot soboški škofiji daroval papež Frančišek. 2.500.000 evrov znaša posojilo ljubljanske nadškofije mariborski za reševanje Zavoda Martina Slomška. 1.000.000 evrov in več znaša posojilo ljubljanske nadškofije soboški škofiji.

Ljubljanski nadškof metropolit Franc Rode (1997–2004) je ves čas škofovanja ostal tudi na čelu SŠK. Tretji predsednik (prvi je bil ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar) je bil mariborski škof Franc Kramberger, ki je leta 2006 ob ustanovitvi nove nadškofije in metropolije postal nadškof metropolit. Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je leta 2017 nasledil apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije, novomeškega škofa Andreja Glavana, in vse do letos predsedoval SŠK. Kot vedo dobro obveščeni, so na spodbudo nuncija francoskega nadškofa Jeana-Marieja Speicha (imenovan je bil leta 2019) škofje pred dobrimi štirimi meseci na volitvah temeljito prevetrili svoje vodstvo. Mesta v njem ni bilo več tudi za do takrat podpredsednika SŠK, mariborskega nadškofa metropolita Alojzija Cvikla. V vodstvu škofovske konference tako ni niti enega od dveh metropolitov, ki sta bila sicer imenovana za škofa v času papeža Frančiška. Da je prišla »cerkvena pomlad«, se je napovedovalo ob novem vodstvu SŠK. Po malem okostenelo, predfrančiškovsko staro gardo se je skupaj s sateliti odmaknilo od pomembnega vzvoda odločanja, so zvenele nekatere sicer do Cerkve običajno kritične novinarske ocene. Že ob lanskem imenovanju novih škofov v Novem mestu Andreja Sajeta in nato v Celju Maksimilijana Matjaža so »civilnodružbeniki« v Cerkvi napovedali »odjugo iz Vatikana«. Kot da se je končno le začelo dogajati »očiščenje cerkve«, odklenkalo da je »cerkvenim silam kontinuitete«. Podobna pričakovanja so bila ob zamenjavah na vrhu ljubljanske (2014) in mariborske (2015) nadškofije, a sta nadškofa (še zlasti ljubljanski), oba patra, kmalu razočarala samooklicane prenovitelje, pogosto sklicujoče se na cerkveno politiko papeža Frančiška. Že s tem denimo, da se je kot frančiškanski pater Stanislav Zore sploh naselil v škofijskem dvorcu. Za nekatere je bil sicer razočaranje tudi Alojzij Šuštar za časa škofovanja v Ljubljani, ker je bil preveč diplomatski do (komunistične) oblasti. 

Papež za več solidarnosti v Cerkvi pri nas

Na delovnem obisku novega vodstva SŠK v Vatikanu 13. in 14. junija je bilo govora tudi o transparentnosti upravljanja materialnih dobrin. Problem očitno ni več le finančni zlom mariborske nadškofije pred desetletjem, to je netransparentnost pri Zvonovih in Gospodarstvu rast. Kot je povedal celjski škof Maksimilijan Matjaž v pogovoru za Domovino, je papeža skrbelo, da bi ekonomski lobiji, ki imajo svoje korenine zunaj Cerkve, instrumentalizirali tudi cerkvene strukture in cerkvene ljudi. »Zaradi bogastva predvsem ene (nad)škofije, daje celotna Cerkev videz bogate cerkve. Tudi v mednarodnih institucijah tako mislijo. Ne obravnavajo nas več v paketu vzhodnih in afriških revnih Cerkva.«
Z drugimi besedami, gre za vprašanje, kdo bo dobil kaj od financ ljubljanske nadškofije. Ta razpolaga z večjim premoženjem, uspešno gospodari, skromnejše (nove) škofije pa se v finančnih težavah ozirajo proti Ljubljani. Škof Matjaž je v pogovoru omenjal, da imajo težave s solidarnostjo tudi doma, saj težko premagujejo meje župnij, kaj šele škofij. Pri nas se, je poudaril, še posebno skrbno razume avtonomija škofa na področju financ. »Papež nam je kar jasno povedal, da bi zelo želel več notranje solidarnosti, resnične sinodalnosti med slovenskimi škofijami in škofi.«

Sto tisoč evrov daru papeža Frančiška Celju in Murski Soboti

Nepremičnine ljubljanske nadškofije ima v lasti leta 2001 ustanovljena družba Metropolitana. Od leta 2006 ima v lasti Gozdno gospodarstvo Bled, ki je pred leti kupilo hotel Bellevue, v lasti ima planinsko kočo Savica ter nekatere druge nepremičnine in gozdove. Vedno ko gre za denar, za to, da bi se kam priključilo na finančni tok (Domovina, d. o. o.), ne manjka sklicevanja na transparentnost. Metropolitana mora biti kot gospodarska družba redno revidirana, ima nadzorni svet, njene večje odločitve pretrese gospodarski svet nadškofije, o gospodarskih zadevah odloča tudi zbor svetovalcev nadškofa. V času menjave direktorja družbe Metropolitana sta Domovina, d. o. o., in Zavod Iskreni želela vplivati tudi prek podpornika NSI Uroša Podobnika, ki je bil nekaj časa član nadzornega odbora Metropolitane, od leta 2020 član poslovodstva HSE. NSI bi tako posredno prek Podobnika, če bi bil izbran, imela svoj vpliv na gospodarjenje ljubljanske nadškofije, vendar je na internem razpisu komisija izbrala za direktorja Roberta Ogorevca.

Kot sta dejala tako celjski kot soboški škof, jih je papež Frančišek na avdienci presenetil oziroma kar šokiral; poklical je tajnika in naročil, naj njuni škofiji »nakaže konkreten dar«. V predzadnji Družini je v rubriki Škofje vam odgovarjajo soboški škof Peter Štumpf zapisal, da je papežu razložil, kako v soboški škofiji živijo, kaj delajo in da so finančno povsem odvisni od župnij. »Škofija praktično nima nepremičnin in je najmanjša v Sloveniji, zato je gospodarsko in finančno nestabilna. Papež se je takoj odločil za pomoč. Enako pomoč je namenil celjski škofiji, ki je v podobnem položaju.« S škofom Matjažem sta papežu presenečena odvrnila, da so na svetu škofije, ki so v veliko večji stiski, vendar je vztrajal pri pomoči. »Oba čutiva moralno dolžnost, da bova njegov dar namenila za tisti del pastorale, ki je do zdaj nisva mogla vršiti.« Papeževa lekcija, meni škof Štumpf, kliče k odgovornosti in solidarnosti znotraj Cerkve na Slovenskem; papež je »v primeru solidarnosti do dveh slovenskih škofij napovedal svojo aktivno udeležbo pri reševanju te problematike«.

Kot smo izvedeli, je papež vsaki škofiji daroval sto tisoč evrov. To ni veliko glede na več kot milijonsko posojilo ljubljanske nadškofije soboški škofiji. Z njim so odplačili kredit župnije Beltinci, potreben zaradi naložbe v dom za starejše. Prejšnjemu župniku, ki je dom zgradil, je z dobrim vodenjem poslovanja doma in glasbene šole sicer uspelo od štirih milijonov dolga poplačati tri milijone. Na naše vprašanje o posojilu ljubljanske nadškofije soboški se škof Štumpf ni odzval.

Reševanje Zavoda Martina Slomška

Reševanju Zavoda Martina Slomška je po pisanju portala Siol ljubljanska nadškofija leta 2019 namenila 2,5 milijona posojila; zapadlo bo leta 2029. Ne dolgo tega so po naših informacijah vodilni iz zavoda prišli v Ljubljano, ker je potekel moratorij na plačevanje obresti, ne morejo pa vrniti obresti in ne kredita. Pričakujejo, da jim ga bo nadškofija odpisala, ker bo sicer gimnazija propadla. No, propadla seveda ne bi, dijaki bi še vedno hodili v gimnazijo, bi pa zavod prešel pod ljubljansko nadškofijo. Kar se gotovo ne bo zgodilo, prej bo, če špekuliramo, nadškof Zore popustil, a o tem bo zadnjo besedo rekle pristojne ustanove v Vatikanu, saj bi se z odpisom posojila zmanjšalo premoženje ljubljanske nadškofije. Zavod vodi rektor vikariata Ivan Janez Štuhec, ki se je najbolj prizadeval za njegovo reševanje. Na naše poizvedovanje pri mariborski nadškofiji o višini posojila, s katerim se rešuje Zavod Martina Slomška, ali res prosijo ljubljansko nadškofijo, da jim odpiše dolg, so nam odpisali, da nam zaradi varovanja poslovne tajnosti ne morejo odgovoriti. Tudi Ivan Janez Štuhec, prvi človek šolskega kompleksa na Vrbanski cesti, nam je odgovoril, da so finančne zadeve stvar medsebojnega zaupanja med partnerji. »Dokler stvari niso dogovorjene in jih ni v dokumentih, je pošteno, da se o njih ne govori.«

Pomoč celjski škofiji

Ljubljanska nadškofija je torej že večkrat izkazala pripravljenost priskočiti na pomoč, ne more in tudi ne sme pa prevzeti odgovornosti za poslovanje posameznih škofij ali kar tako privoliti v izsiljevanje. Škofije imajo svojega ustanovitelja, žal pa je kolaps mariborske nadškofije močno prizadel tudi njih. Vsi so primorani živeti bolj skromno. Vnovično združevanje z mariborsko škofijo, da bi lažje zaposlovali potrebne kadre (v Celju je po besedah škofa Matjaža zaposlen le tajnik škofije), pa najbrž le ne pride v poštev. Možnost ukinitve katere od škofij je v prispevku zbornika Z lepilom na podplatih omenjal Štuhec. Povezal jo je z dolgim iskanjem novega ordinarija za škofijo Celje; manj klerikov po njegovih besedah pomeni tudi manjši izbor možnih škofovskih kandidatov. Redno poslovanje bi škofije lahko reševale najprej s pregledom premoženja svojih župnij, gozdov in zemljišč. Po izčrpanju teh možnih virov pa bi zaprosile za pomoč. Vsaka škofija mora namreč najprej poskrbeti za financiranje svojih ustanov. V preteklih letih je ljubljanska nadškofija celjski po naših podatkih pomagala z blizu 800 tisoč evri. Gre za pripadajoča zemljišča okoli katedrale, za del nekdanjega benediktinskega samostana (župnija daje občini v najem prostore za muzejsko dejavnost), za 30 hektarjev gozdov ter donacije nadškofije za zvonove in obnovo kupole. Ljubljana je z manjšimi vsotami zadnja leta prišla naproti tudi posameznim župnijam v Celju. Na pomoč je priskočila tudi nekaterim redovom, denimo z izdatnim posojilom skupnosti salezijancev za gradnjo prizidka gimnazije v Želimljah.

Solidarnost za več kot sedem milijonov evrov

Da bi pomagala rešiti holdinga Zvon 1 in Zvon 2 mariborske nadškofije, je družba Metropolitana, ki upravlja nepremičnine ljubljanske nadškofije, najela posojilo pri Abanki (9.210.000 evrov) in zanj zastavila svoje premoženje. Ker kredita mariborska nadškofija ni več odplačevala, je breme odplačevanja prevzela Metropolitana. Po propadu Zvonov je Abanka sporočila, naj posojilo vrne; da so se rešili tega bremena, so bili primorani najeti tudi nov kredit ter v celoti sprejeti in poravnati stroške zanj. Ker je bilo posojilo Zvonu 1 zavarovano z delnicami Steklarne Rogaška, so, da bi ohranili 950 delavnih mest, to podjetje prevzeli in ga morali po enem letu prodati za 2,6 milijona evrov. Solidarnost pri reševanju mariborske nadškofije je tako ljubljansko nadškofijo stala več kot sedem milijonov evrov. Mariborska je svoje premoženje prodala, da je delno poplačala banke, notranje upnike, zasebne in cerkvene, ne pa tudi ljubljanska, čeprav je nadškof dal izjavo, da moralno odgovarja za vrnitev posojila. Posamezne župnije so dolžne pripravljati letna poročila, ki jih obravnava tudi notranja revizija, škof mora redno vizitirati župnije. Cerkvene finance so se v škofijah Cerkve na Slovenskem začele urejati, zemljišča so bolje popisana, tudi nepremičnine. V tem času pod novo vlado Cerkev čaka na napovedani zakon o davkih. Nekateri v Cerkvi menijo, da bi glede davščin med državo in Cerkvijo potrebovali poseben dogovor. Predviden povečan katastrski dohodek bo povzročil precej hude krvi tudi med kmeti. Sicer pa, če se v vladi uzakonjenja premoženjskega davka ne bodo lotili v prvem letu, se ga glede na izkušnje ne bodo nikoli.

Nuncij Jean-Merie Speich: Cerkev na Slovenskem umira

»Med kristjani je razširjena neverjetna sposobnost, da se sovražimo med seboj. V Cerkvi, tudi v Cerkvi na Slovenskem, je veliko bojev in delitev. Zaradi teh razprtij Cerkev umira,« je dejal septembra lani apostolski nuncij Jean-Marie Speich v nagovoru ob posvetitvi novomeškega škofa Andreja Sajeta v Mirni Peči. Če prihaja do nerazumevanj znotraj SŠK in znotraj Cerkve na Slovenskem, bi lahko pomislili, da je boter teh razprtij lahko tudi nuncij. Tudi z njegovim soglasjem sta škofa – nuncij ju je poiskal, papež pa imenoval – prevzela vodenje SŠK, pred tem pa sta bila iz odločanja oziroma članstva v škofovski konferenci izločena upokojena nadškofa Anton Stres in Marjan Turnšek. Tri dni za omenjenim nagovorom nuncija je bilo na državnega tajnika Svetega sedeža kardinala Pietra Parolina naslovljeno pismo arhidiakonov in dekanov ljubljanske nadškofije, v katerem so izrazili začudenje nad njegovimi ocenami.

Novo pismo, če se bodo pritiski nuncija nadaljevali

»Med kristjani je razširjena neverjetna sposobnost, da se sovražimo med seboj. V Cerkvi, tudi v Cerkvi na Slovenskem, je veliko bojev in delitev. Zaradi teh razprtij Cerkev umira,« je dejal apostolski nuncij Jean-Marie Speich.

»Trditve o sovraštvu, velikih bojih in delitvah v Cerkvi na Slovenskem so vzbudile v nas in večini vernikov, ki so spremljali posvečenje tudi po javnih medijih, začudenje in veliko prizadetost,« so zapisali arhidiakoni in dekani ljubljanske nadškofije. Dodali so, da je zaradi takih in podobnih ocen ter izjav o škofih in Cerkvi na Slovenskem, s katerimi se ne strinjajo, veliko nemira med verniki in duhovniki. Izrazili so »vso podporo našim škofom v njihovemu prizadevanju za sinodalnost in povezovanje občestva vernih v Cerkvi na Slovenskem«. V avdienci novega vodstva SŠK se je po besedah njenega predsednika novomeškega škofa Andreja Sajeta papež Frančišek zanimal tudi za odnose med samimi škofi ter škofi in božjim ljudstvom. Edinost je temelj Cerkve, je poudaril papež, a naj se ne bojimo tudi kritičnih soočenj, ki spremljajo vsak proces prečiščevanja. »Vem, da nam ni enostavno, da je včasih nasprotni veter močan, a tudi viharji so del vsakdana Cerkve,« je povzel papeževe besede.

V novemu pismu, če se bodo pritiski nuncija nadaljevali, naj bi se arhidiakonom in dekanom pridružili tudi župniki. Takšnega vmešavanja v škofije oziroma pristojnost škofov (pastoralo, gospodarjenje, personalne rešitve, delo Škofovske konference …) niso vajeni. Pričakovali pa bi, pravijo naši viri, več pobud nuncija pri reševanju odprtih vprašanj z državo, saj je to njegova, recimo temu, izvirna pristojnost. Kot smo omenili, člana SŠK nista več nadškofa Stres in Turnšek, marca pa so na seji SŠK škofje izvolili novo vodstvo. Izid so mnogi razumeli kot nekakšno nezaupnico nadškofu Zoretu, čeprav je sam govoril, da naj bo tako in naj mlajši oziroma novinci dobijo priložnosti. Pred kakšnim letom je nuncij nadškofu Zoretu ponujal, da v Beogradu zamenja nadškofa Stanislava Hočevarja. Beograjski metropolit je že od leta 2001, pred dvema letoma pa je že dopolnil 75 let. Z nuncijevo zamislijo se nadškof Zore ni strinjal, je pa sprožila precej komentarjev oziroma ugibanj, da ga Jean-Marie Speich ne vidi več na prestižnem škofijskem sedežu v Ljubljani. Da Zore ni bil vnovič izvoljen za predsednika Škofovske konference, poznavalce razmer zato ni presenetilo.