»Katoliška teologija je fascinantna znanost, podobna mikadu« | Družina – vsak dan s teboj

Duhovnik koprske škofije Gabriel Kavčič je v ponedeljek, 16. maja 2022, na papeški akademiji za moralno teologijo Alphonsianum, uspešno zagovarjal doktorsko nalogo z naslovom »Doktrina intrinsece malum pod lučjo Amoris Laetitia«.

Z njim smo se pogovarjali o aktualnih perečih temah moralne teologije. »Treba je zelo paziti, kam bomo našo moralno teologijo v prihodnosti zapeljali,« pravi. 

Cerkev zagovarja svetost življenja od spočetja do smrti (nasprotovanje splavu in evtanaziji). Kako lahko katoličani to uveljavljamo v vsakdanjem življenju, ne le na neki teološki ravni?

Katoličani moramo po mojem mnenju vedno in vselej zagovarjati, da naš odnos, naš pogled na spočetje in naravno smrt ni katoliški pogled, v smislu, da tako razmišljamo, ker smo katoličani. Ne, mi imamo takšen pogled na življenje ne zaradi vere, temveč zaradi tega, ker smo razumski ljudje. 

Razum in znanost nam govorita, da je embrio oziroma »skupek celic« (pa še mnoga druga poimenovanja obstajajo, samo da ne bi povedali da gre za človeško bitje) človeško življenje s potencialom. Pozor: ni »potencialno človeško življenje«, v smislu, da bo življenje šele postalo, ampak je že človeško življenje, je »človeško življenje s potencialom«. 

Če se ob teh dveh besednih zvezah nekoliko zamislimo, ugotovimo, da za odgovor na vprašanje glede zaščite človeškega življenja ne potrebujemo Svetega pisma – Biblija naše stališče seveda potrjuje, ni pa to bistvo –, temveč je treba enostavno zadevo razumsko razmisliti, da vemo, kje smo. 

Na področju moralne teologije se pač »dogaja«. Dogaja se življenje, dogaja se svet, dogaja se Slovenija. Ne gre torej toliko za specifična področja, ampak za to, kar se dogaja konkretnemu človeku.

Ko to razmislimo, je naslednji korak vprašanje: mar ima katerokoli človeško bitje pravico dvigniti roko nad drugo človeško bitje? Katoličani pravimo, da ne, ker je to »notranje zlo dejanje«. Že ko dvigneš roko, si na poti v greh.

In na tak razumski način je treba nadaljevati, da stvari postavimo na svoja mesta in jih »odvijemo iz celofana« govora o pravicah, o intimi, o fetusih in podobno. Tak jezik je bil izumljen oziroma prinesen iz medicine v področje človeških odnosov, in sicer zato, da nas tak jezik posredno prepričuje, da gre za tehniko in ženske pravice. 

V resnici pa gre za temeljno vprašanje etike in družbe, ker uboj človeškega življenja spada med t. i. moralne absolute, torej nikoli dovoljenja dejanja. Tam se odloča naša človečnost.

Kaj lahko v prihodnje pričakujemo na podlagi trenutno najbolj perečih tematik (splav, evtanazija, LGBTQ skupnosti) v svetu in v Sloveniji? Kako mislite, da se bodo stvari spreminjale tudi z nedavno spremembo na našem političnem parketu?

Da smo z vseh strani deležni poskusov večje liberalizacije odnosa do življenja in sploh strukture človeka, je jasno. Nič drugega ne pričakujem niti od nove zasedbe v našem parlamentu, ki je pač večinsko revolucionarnega kova. 

Imajo pa težavo, ker dandanes za delavce običajno bolje poskrbi pomladna politična opcija. Ker torej delavska revolucija ne pride več v poštev, se išče drugo revolucijo, s katero se ljudi »farba« in vodi v »nov družbeni red«, ker da »ta bo pa res najboljši«. 

Zato zdaj govorimo o nekih drugih pravicah in o nekih drugih zatiranih skupinah, ampak forma mentis, način mišljenja, pa ostaja enak, revolucionaren. 

Naloga moralne teologije je, da iz zakladnice katoliške zgodovine z eno roko jemlje modrosti, z drugo roko pa jih poskuša predati v današnji čas.

V primeru takšnega »revolucionarnega« odnosa do življenja in ideologije LGBTQ sicer prihaja do velikega paradoksa, saj je Katoliška cerkev običajno v tem svetu zadnji branik znanstvenosti in osnovnih podatkov o človeku in človeškem telesu.

Paradoks je v tem, da se prav Cerkvi rado meče pod noge nasprotje med vero in znanostjo, in je zaradi vere v Gospoda Jezusa največkrat obtožena nerazumnosti. Cerkev pa je vendarle izkušena, modra gospa, ki točno ve, da moda časa preide, ostane pa to, kar je res od Gospoda, in trenutne ideologije to vsekakor niso. 

Jaz se z upanjem oziram v ZDA, kjer se prav te dni vidi, kako bitka za obrambo človeškega življenja ne poteka več toliko na tleh Senata in Vrhovnega sodišča, ampak so se celotne zvezne države same od sebe obrnile v prid zaščite človeškega življenja, pa čeprav zvezna zakonodaja in sodniške odločitve pravijo drugače. 

Iskanje »Božjega pogleda na konkretno človeško življenje« je najkrajši povzetek dela moralnega teologa, kar zahteva hitro odzivanje na vedno nove konkretne situacije naših življenj.

To je nasprotje revolucije: počasno zorenje nekega naroda na boljše, in to daje upanje našemu vztrajanju pri poučevanju in katehezi. V ZDA si na primer škofje že desetletja prizadevajo za izobraževanje o teh temah, in neumorno ponavljajo ene in iste razumske argumente. 

V petdesetih letih so se zamenjali vsi škofje, pa še vedno večinsko »gonijo« isto zgodbo, in rezultati so danes vidni v preko dvajsetih zveznih državah. To je lep primer tega, da se da največ – na dolgi rok – storiti mimo vseh sodišč in neredko skvarjenih državnih struktur, če se dela na formaciji človeške vesti in vztraja na razumskih argumentih. 

To bo naša rešitev, pa četudi bodo morda na kratek rok uveljavljene pogubne zakonske rešitve.

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.