Strah pred vzponom tretje jedrske velesile

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Dolga desetletja so bile ZDA in Rusija oziroma še prej Sovjetska zveza daleč najmočnejše jedrske velesile na svetu. Zdaj pa svoje jedrske zmogljivosti vse bolj krepi Kitajska. Ta naj bi imela do leta 2035 že okoli 1.500 jedrskih bojnih glav.

Ena od glavnih značilnosti obdobja, imenovanega hladna vojna, je bil strah pred jedrsko apokalipso. To je bil čas merjenja moči jedrskih supersil – ZDA in Sovjetske zveze. Najbližje jedrskemu spopadu sta bili supersili v času kubanske raketne krize leta 1963. Ta kriza je izbruhnila, ko so Američani ugotovili, da Sovjeti na Kubi na skrivaj nameščajo sovjetske rakete z jedrskimi konicami. Te bi seveda s karibskega otoka z lahkoto dosegle ameriško ozemlje.

Kriza se je končala tako, da so Sovjeti umaknili rakete in prenehali graditi raketna izstrelišča, Američani pa so obljubili, da ne bodo napadli Kube, ter umaknili svoje rakete iz Turčije. Med Washingtonom in Moskvo je bil vzpostavljen t. i. rdeči telefon. Velika nevarnost za izbruh jedrske vojne je bila tudi leta 1969, ko so se zaradi obmejnih sporov zelo zaostrili odnosi med dvema komunističnima velikankama – Sovjetsko zvezo in Kitajsko.

Po koncu hladne vojne in padcu Berlinskega zidu se je zdelo, da je strah pred jedrskim spopadom velikih razsežnosti le še zgodovina. Toda letos se je po ruskem napadu na Ukrajino znova pojavil strah pred jedrskim spopadom. Grožnje z uporabo jedrskega orožja prihajajo iz Rusije, potem ko ji je spodletel poskus bliskovite vojne proti Ukrajini.

Predvsem je veliko t. i. medijskega žuganja, ko ruski mediji oziroma televizijski voditelji in gostje v televizijskih oddajah namigujejo ali celo odkrito grozijo z ruskim jedrskim napadom na posamezne zahodne države.

ZDA in Rusija imajo t. i. jedrsko triado: medcelinske jedrske balistične rakete zemlja-zemlja, podmornice z jedrskimi raketami in strateško letalstvo, oboroženo z jedrskim orožjem. Na fotografiji: ameriška jedrska podmornica. Poleg ZDA in Rusije imata jedrsko triado tudi Kitajska in Indija, menda pa tudi Izrael. Nekdaj je imela jedrsko triado tudi Francija, a je pozneje opustila jedrske rakete zemlja-zemlja.

Ugibanja oziroma strahovi so se začeli 27. februarja letos, ko je ruski predsednik Vladimir Putin v televizijskem nagovoru javno ukazal dvig pripravljenosti ruskih sil za odvračanje, ki vključujejo tudi enote z jedrskim orožjem.

Toda Američanov ne skrbijo samo ruske jedrske zmogljivosti, ampak tudi kitajske. Še zlasti, ker se je pred meseci zaradi Tajvana zaiskrilo med ZDA in Kitajsko. Ta bi seveda rada dobila nadzor nad Tajvanom, Američani pa nasprotujejo vojaški rešitvi tajvanskega vprašanja. Ob tem Kitajci krepijo svoje jedrske zmogljivosti.

Pred dnevi je bilo objavljeno letno poročilo ameriškega obrambnega ministrstva ameriškemu zveznemu kongresu. V njem je med drugim zapisano, da Kitajska močno pospešuje širitev svojega jedrskega arzenala in da bi lahko do leta 2035 skoraj početverila število svojih jedrskih bojnih glav.

Glede na poročilo Pentagon ocenjuje, da je trenutni arzenal Kitajske okoli 400 operativnih jedrskih bojnih glav, do leta 2027 jih bo imela 700, leta 2035 pa okoli 1.500. Za primerjavo: ZDA imajo 5.500 jedrskih bojnih glav. Od leta 1994 so ZDA demontirale 11.683 jedrskih bojnih glav, piše nemški časnik Frankfurter Allgemeine Zeitung.

Kitajska je postala članica kluba držav z jedrskim orožjem leta 1964. Tri leta pozneje je opravila tudi poskus z vodikovo bombo. Na fotografiji sta modela prve kitajske atomske bombe (desno) in prve kitajske vodikove bombe.

Kitajska tudi zavrača pridružitev sporazumu o omejevanju strateškega jedrskega orožja (Novi START), češ da imajo ZDA veliko večji jedrski arzenal od nje. O tem so na javni predstavitvi omenjenega letnega poročila ameriški novinarji povprašali tudi brigadnega generala Pata Ryderja, tiskovnega predstavnika Pentagona. Novinarje je zanimalo, ali je ta zadržek Kitajske še upravičen, če držijo podatki o širjenju kitajskih jedrskih zmogljivosti.

Ryder je odgovoril, da več kot je jedrskega orožja, bolj je skrb vzbujajoče. Prav tako več jedrskega orožja bolj destabilizira regijo. Z vidika regionalne in globalne stabilnosti se je Ryder zavzel tudi za vzdrževanje odprtega dialoga (s Kitajsko, op. p.), saj bi lahko tako zagotovili preglednost in razumeli, kakšni so nameni.

Po ocenah ameriškega Združenja za nadzor orožja (ang. Arms control association) je bilo leta 2021 na svetu 13.080 jedrskih bojnih glav. Največ naj bi jih imeli Rusi, in sicer kar 6.257. Sledijo Američani s 5.500 bojnimi glavami.

Na tretjem mestu je bila lani Kitajska (350 bojnih glav), na četrtem Francija (290 bojnih glav), na petem Velika Britanija (225 bojnih glav), na šestem Pakistan (165 bojnih glav), na sedmem Indija (159 bojnih glav), na osmem Izrael (90 bojnih glav) in na devetem Severna Koreja (od 40 do 50 bojnih glav).

Obstajajo t. i. aktivne in neaktivne bojne glave. Neaktivne bojne glave niso v operativni uporabi, ampak v skladiščih. Obstajajo pa tudi t. i. upokojene bojne glave. Američani imajo tako 3.750 aktivnih in neaktivnih bojnih glav. Samo aktivnih bojnih glav je 1.389 (nameščene so na podmornicah, strateških bombnikih in v raketnih izstreliščih). Poleg tega imajo Američani še 1.750 upokojenih bojnih glav, ki čakajo na demontažo. Skupaj torej 5.500.

Najmlajša članica kluba držav z jedrskim orožjem je Severna Koreja. Ta naj bi po ocenah imela dovolj jedrskega materiala za od 40 do 50 jedrskih bojnih glav.

Rusija ima 1.458 strateških jedrskih bojnih glav. Po oceni Zveze ameriških znanstvenikov (Federation of American scientists – FAS) iz januarja lani imajo Rusi na zalogi skupaj 4.497 aktivnih in neaktivnih bojnih glav, poleg tega pa še 1.760 upokojenih bojnih glav, ki čakajo na demontažo.

V jedrski bojni glavi je lahko več jedrskih konic (to še zlasti velja za strateške jedrske rakete). Konice so znotraj bojne glave nameščene v obliki nekakšnega grozda in postanejo samostojne, ko bojna glava znova vstopi v atmosfero. Z eno jedrsko bojno glavo, v kateri je več jedrskih konic, je torej mogoče napasti več ciljev hkrati.

Zaradi trenutnih slabih odnosov med ZDA in Rusijo so nedavno padli v vodo tudi pogovori glede nadaljevanja inšpekcijskih pregledov v okviru sporazuma Novi START, ključnega sporazuma o zmanjšanju strateške jedrske oborožitve v obeh državah.

Ta sporazum omejuje število strateških jedrskih bojnih glav, ki jih lahko namestijo Američani in Rusi, na 1.550. Pogovori bi prvotno morali potekati v Kairu med 29. novembrom in 6. decembrom, zdaj pa so prestavljeni na prihodnje leto.

Vse pa ni tako črno, saj je bil januarja letos Novi START podaljšan za novo dobo petih let, torej do leta 2026. V nasprotnem primeru bi ta sporazum februarja letos že potekel. Kot je že omenjeno zgoraj, pa si zlasti ZDA želijo, da bi k sporazumu Novi START pristopila tudi vzpenjajoča se jedrska velesila Kitajska.

Za mnenje o nevarnosti uporabe jedrskega orožja v Ukrajini ter o krepitvi kitajske jedrske moči smo povprašali tudi predstojnico katedre za obramboslovje na FDV Jeleno Juvan.

Kako uresničljiva je možnost, da pride do uporabe jedrskega orožja v Ukrajini?

Največja nevarnost te vojne že od njenih začetkov je to, da je vojno začela in v vojni sodeluje država, vojaška velesila, ki ima jedrsko orožje. In ne samo to, to je tudi država, katere strateška doktrina dovoljuje uporabo jedrskega orožja tudi v konvencionalnem oboroženem spopadu, in sicer pod dvema pogojema: da je ogrožena ozemeljska celovitost Rusije in da v konvencionalnem oboroženem spopadu ne dosega pričakovanih rezultatov. Zahodne doktrine dovoljujejo uporabo jedrskega orožja samo v primerih, ko bi bile same napadene z jedrskim orožjem.

Možnost uporabe jedrskega orožja se povečuje s trajanjem tega oboroženega spopada, kar lahko privede do točke preloma, ko bi Rusija v želji, da čim hitreje doseže zmago, uporabila jedrsko orožje. Najverjetneje je Rusija, ko je začela vojaško agresijo na Ukrajino letošnjega 24. februarja, pričakovala kratkotrajnejši oboroženi spopad in hitro vojaško zmago po načelih blitzkriega, predvsem pa ni računala na izjemno vojaško in finančno pomoč zahodnih držav Ukrajini.

Danes je že jasno, da tako ne bo šlo in da se bo ta vojna zavlekla v zimo ter bo s pomladjo in toplejšim vremenom dobila nov zagon. Zveza Nato je dala jasno vedeti, kaj je kritična točka, ko bo aktivno posegla v ta spopad, in to bi bila uporaba jedrskega orožja, kar bi dejansko pomenilo točko brez vrnitve. Verjetnost uporabe jedrskega orožja je nizka, to potrjujejo tudi ameriške obveščevalne službe, vendar je pa večja, kot je bila kadarkoli po koncu 2. svetovne vojne, vključno s kubansko krizo leta 1962.

Nedavno so ZDA objavile vojaško poročilo o tem, da Kitajska krepi svoje jedrske sile. Kakšno je vaše mnenje o kitajski jedrski moči?

Kitajska stalna vojska šteje skoraj milijon vojakov, imajo največjo mornarico na svetu po številu ladij in tretje največje letalske sile sveta. Kitajska je država izjemne gospodarske in vojaške moči, ki je za svoj nesluten (gospodarski) razvoj v zadnjih dveh desetletjih pripravljena uporabiti vsa sredstva, tudi kršitev temeljnih človekovih pravic.

Medtem ko so Rusija in ZDA v zadnjih desetletjih zmanjševale svoj jedrski arzenal, tudi zaradi medsebojnih dogovorov o jedrskem razoroževanju (sicer ima vsaka velesila zase več kot dovolj jedrskega orožja za večkratno uničenje sveta), pa je Kitajska svoj jedrski arzenal povečevala. Če je leta 2010 imela 40 jedrskih bojnih glav, jih je v letu 2016 imela 250 in po napovedih naj bi jih do leta 2035 imela 1.500. Medtem ko so potekale aktivnosti jedrskega razoroževanja predvsem obeh velesil, ZDA in Rusije, in ko je v zahodni miselnosti uporaba jedrskega orožja nesprejemljiva, pa Kitajska razvija svoj jedrski arzenal in se intenzivno jedrsko oborožuje.