Zaspano evropsko e-poslovanje

V tem prispevku nas zanima predvsem, kako se e-poslovanja lotevajo evropska podjetja. Na pomoč nam je priskočila uradna statistika Evropske unije, ki ugotavlja, da so podjetja v Evropi pri uvajanju in integraciji rešitev IKT s področja e-poslovanja precej počasna.

Izraz e-poslovanje je nastal skoraj obenem z občutno širitvijo dostopa do interneta med podjetji v 90. letih prejšnjega stoletja. A korenine e-poslovanja segajo še dlje, pravzaprav bi veljalo za njegove začetke šteti elektronsko izmenjavo informacij/podatkov (EDI) med podjetji, ki so se jo šla sprva predvsem industrijska podjetja. Kot prvi so izraz e-poslovanje (angl. e-business) uporabili v IBM, v njihovi PR agenciji Ogilvy & Mather so se ga spomnili leta 1994. V naslednjih letih se je IT velikan odločil v promocijo e-poslovanja vložiti milijardo dolarjev, a termina e-business nalašč ni zaščitil kot blagovno znamko, saj je želel, da se o njem pogovarja celotna industrija. E-poslovanje je postalo že do preloma tisočletja nadvse uspešno in priljubljeno med podjetji vseh velikosti, IBM pa je v želji po diferenciaciji skoval novo oznako, »e-business infrastructure«, in v njeno promocijo vložil dodatnih 300 milijonov dolarjev.

Kaj e-poslovanje sploh je? Gre za poslovni model, v katerem podjetja svoje poslovanje prenesejo v svetovni splet, prek katerega tržijo in ponujajo svoje izdelke, storitve ali vsebine. Seveda smo del ekosistema e-poslovanja tudi potrošniki in državni organi. V e-poslovanju lahko sodelujemo praktično vsi – tako posamezniki, podjetja kot tudi država. Prav zato poznamo več različnih oblik e-poslovanja, najpogosteje so označene s kraticami, kot so B2B, B2C, B2G, G2C in podobne. V teh primerih črka B označuje poslovanje (angl. business), črka C potrošnika (angl. consumer), črka G pa državne organe (angl. government). Tokrat so nas zanimale predvsem kratice, ki se začnejo na črko B ...

Evropski statistiki (beri: organizacija Eurostat) so se z e-poslovanjem nazadnje ubadali konec leta 2015, ko so vzeli pod drobnogled rabo informacijsko-komunikacijskih tehnologij evropskih podjetij za namene e-poslovanja. Evropske birokrate je poleg razširjenosti dostopa do interneta zanimala predvsem raba poslovne programske opreme za e-poslovanje in e-trgovino. Leta 2015 so v ta namen anketirali kar 148.800 izmed 1,5 milijona podjetij v državah EU. Naslednji pregled rabe rešitev za e-poslovanje in pripravljenost podjetij na digitalno gospodarstvo načrtujejo marca prihodnje leto.

Kaj torej pravi statistika na stari celini? Dostop do interneta, ki je eden temeljev za uresničevanje e-poslovanja, saj podjetja povezuje z drugimi podjetji in sodobnimi potrošniki, je skoraj vseprisoten. Ob koncu leta 2015 je imelo 97 odstotkov poslovnih subjektov v EU dostop do interneta. Višji ali enak delež je doseglo kar 20 od 28 EU držav (podatki so za leto 2015). Zaposleni v podjetjih z deset ali več zaposlenimi so že večinoma pri delu uporabljali računalnik (55 %) oziroma računalnik z dostopom do interneta (49 %).

Danes je e-poslovanje podjetij samoumevno. V razvitem svetu imamo praktično skoraj vsi dostop do interneta, čeprav je globalna slika malce drugačna. Polovica zemljanov lahko dostopa v internet, 37 odstotkov jih uporablja družabna omrežja in kar 34 odstotkov oboje počne prek mobilnih telefonov.

Številke o elektronski trgovini še vedno znatno zaostajajo za tistimi, ki označujejo internetno penetracijo ali pa rabo mobilnih naprav oziroma obisk družabnih omrežij. Danes prek spleta nakupuje 1,6 milijarde ljudi oziroma 22 odstotkov vseh prebivalcev sveta. Lani je bila spletna prodaja »težka« okoli 1,9 milijarde dolarjev. Na lestvici držav z največjim deležem prebivalstva, ki svoje nakupe opravlja prek spleta, vodijo Velika Britanija (76 % prebivalstva), Južna Koreja in Nemčija (obe 72 %), Japonska (68 %) in ZDA (67 %).

Če bi se ločeno osredotočili na mobilni del elektronskega poslovanja, statistika za leto 2016 ugotavlja, da so največje deleže pri rabi pametnih mobilnikov v namene nakupovanja dosegli Južna Koreja (55 %), Arabski Emirati (47 %), Tajska (41 %), Kitajska in Singapur (40 %), v Evropi pa so »zmagali« Španci, kjer je skoraj vsak tretji uporabnik (30 %) mobilnega telefona z njim tudi nekaj kupil.

Največji spletni zapravljivci so sicer doma na Otoku, v povprečju je prebivalec Velike Britanije lani v spletu kupil za 2033 dolarjev blaga ali storitev, sledili so jim Američani, Kanadčani in Nemci.

Za podjetja v EU je pomembno, da so vidna v internetu. Njihove spletne strani posledično omogočajo različne funkcionalnosti, kot so spletno naročanje izdelkov, ogled kataloga izdelkov, prilagoditev izdelka, sledenje pošiljkam, povezovanje z družabnimi omrežji itd. Skratka spletne strani podjetij imajo vedno bolj aktivno vlogo v poslovanju družb.

• Konec leta 2015 so imela tri od štirih evropskih podjetij svojo spletno stran. Pričakovana je nadaljnja rast.

• Razlika med majhnimi in velikimi podjetji glede rabe spletnih strani in naprednih aplikacij IKT je še vedno velika. Spletno stran, ki podpira e-poslovanje, ima 73 % malih evropskih podjetij in 94 % velikih.

• Podjetja programsko opremo za upravljanje odnosov s strankami (CRM) uporabljajo predvsem za dnevno operativo (31 %) in manj za trženjsko obarvano analizo podatkov (21 %).

• Raba osrednjih poslovno-informacijskih sistemov se je v obdobju 2010–2015 v državah EU povečala za 15 odstotnih točk.

Integracija rešitev za e-poslovanje v podjetjih omogoča podjetjem elektronsko (in avtomatsko) deljenje informacij med oddelki in zaposlenimi, zunanja integracija pa nato vključi še zunanje partnerje podjetja. Za to integracijo navadno skrbi poslovno-informacijski sistem podjetja (ERP) ali pa več namenskih aplikacij, ki si delijo skupno zbirko podatkov. Sistemi ERP so pogosto modularno grajene aplikacije, ki omogočajo delo vsem zaposlenim, saj podpirajo procese v nabavi, prodaji, trženju, skladišču, finančni in kadrovski službi. Odstotek evropskih podjetij, ki uporabljajo poslovno-informacijske sisteme, je leta 2015 dosegel 36 %, oziroma 15 odstotnih točk več kot leta 2010. Kljub zdravi rasti v vseh evropskih državah so analitiki pričakovali še večje povečanje, predvsem med manjšimi podjetji. Med temi sisteme ERP uporablja 30 % podjetij.

Programske rešitve za upravljanje dobavnih verig (SCM) skrbijo za spremljanje vseh dejavnosti in izmenjavo informacij med podjetji in njihovimi strankami ter dobavitelji. Te rešitve so pogosto povezane s skladiščnimi in proizvodnimi sistemi, saj poznajo nivoje zalog in zmogljivosti proizvodnje, zato zaposlenim omogočajo natančnejše napovedovanje in načrtovanje dobav. Brez rabe programske opreme za upravljanje dobavnih verig si je težko predstavljati optimalne dobave – prave količine ob pravem času v prave roke. V nekaterih industrijah se lahko rešitve SCM prepletajo s sistemi ERP, drugače pa je raba rešitev za upravljanje dobavnih verig zelo povezana z vrsto gospodarske panoge. Še najvišja je v panogi distribucije (26 %), te rešitve pa najredkeje uporabljajo podjetja v gradbeni panogi.

Podjetja ugotavljajo, da je vedno bolj informiranim potrošnikom vse teže zgolj prodati izdelke. Odnose z njimi je namreč treba negovati in jim zagotavljati dobre uporabniške izkušnje. Vedno več podjetij zato uvaja v svoje poslovanje programske rešitve za upravljanje odnosov s strankami (CRM). Uporaba rešitev CRM podjetjem pomaga izboljšati rezultate na področjih trženja in prodaje, vedno več podjetij pa te rešitve uporablja tudi na področju podpore strankam. Z omenjeno poslovno programsko opremo podjetja natančneje nagovarjajo stranke, upravljajo njihove podatke, sprejemajo pritožbe in prepoznajo morebitne težave, še preden te negativno vplivajo na poslovanje. Ob pripravi statističnih podatkov je 31 odstotkov podjetij v EU uporabljalo rešitve CRM za zajem, hrambo podatkov o svojih strankah, napredne analize teh podatkov pa je izvajala dobra petina podjetij (21 %).

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!