Najboljši je šport, po katerem spiješ pivo

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

 Novo mesto - Sinočnji gost Goginega literarnega odra v okviru Novomeških poletnih večerov je bil pisatelj Goran Vojnović, trikratni dobitnik nagrade kresnik, nagrajenec Prešernovega sklada, širšemu krogu slovenskega bralstva znan predvsem po svojem prvem romanu Čefurji ravs, po katerem je bil posnet tudi film in na oder postavljena monodrama. Tokrat je novomeškemu občinstvu, ki je tudi sinoči zelo dobro napolnilo ploščad pod koprivovci ob rotovžu, predstavil svojo zadnjo knjigo Zbiralec strahov, prvo, ki jo je izdal pri novomeški založbi Goga.

Z zbiralcem strahov se Goran Vojnović v devetnajstih zgodbah oziroma bolje povedano esejih vedno znova vrača k zanj značilnim temam, ki so zaznamovale predvsem njegovo otroštvo in odraščanje. Opisuje življenje in občutke ljudi, ki so ob razpadu naše nekdanje države Jugoslavije obtičali v deželi, kjer niso bile njihove korenine. Te so ostale v neki drugi republiki nekdanje skupne domovine, kar jih je, večino, zaznamovalo za vse življenje, tudi tiste, ki so bili rojeni v Sloveniji in so tu tudi odraščali. Govori tudi o svojih otroških strahovih, pa o Puli, kjer je imel stare starše in je tam preživljal vse počitnice, pa o dnevu, ko je umrl Dražen.

»Zamisel je bila, da bi bila to zbirka mojih kolumn iz različnih časopisov, ampak te so preveč odsev trenutka. Čez deset let bralci ne bodo več vedeli, kdo je Nika, ki je kriva za požar na Krasu, kaj je narobe z vodnim topom in Canadairom, ki ga nismo imeli, ali pa kdo je bil Hojs. Zato sem izbral bolj osebne zgodbe, ki so dovolj nad časom, da bodo ostale aktualne tudi čez leta, ki jih lahko med sabo povežem v zgodbo,« je o Zbiralcu strahov povedal Goran Vojnović.

Govoril je tudi o pisanju in o tem, da bi verjetno iste knjige danes napisal drugače: »Tedaj sem bil drug pisatelj, kot sem danes. Človek se spreminja in vsakič bi isto stvar napisal drugače, zato se s tem, kako bi knjigo, ki sem jo napisal nekoč, naredil boljšo, ne ukvarjam, tudi svojih že izdanih knjig ne berem več, vsaj v celoti ne.«

Z Bojano Leskovar, ki je v vlogi moderatorke v zadnjem trenutku zamenjala Svetlano Slapšak, sta tok pogovora speljala tudi stran od Goranovih literarnih del in junakov in med drugim razmišljala tudi o identiteti: »Zakaj bi moral biti Slovenec, če živiš v Sloveniji, in zakaj bi moral ostati Bosanec, če si v Slovenijo prišel iz Bosne? Identiteta je osebna, intimna stvar vsakega posameznika. Prava vprašanja so znanje jezika, ali imaš državljanstvo in številka tekočega računa, na katerega ti bodo nakazali plačo, ne pa ali si Slovenec, Bosanec ali kaj drugega,« o za nekatere tako zelo pomembni narodnostni pripadnosti meni Goran Vojnović.

Tudi športnim temam se tokrat sogovornika nista mogla izogniti. Goran je spregovoril o aktualnem dokumentarnem filmu o slovenskem osvajanju naslova evropskih košarkarskih prvakov, ki ga je režiral, pa o Draženu Petroviću, o katerem je napisal enega izmed v Zbiralcu strahov zapisanih esejev, pa o Luki Dončiću. Zanju pravi, da nista s tega sveta, da sta nanj padla od nekod drugod. Goran je tudi sam treniral košarko, ki jo še vedno rad igra s prijatelji, in za konec povedal, da se je s športom treba ukvarjati, ker je pivo najboljše po športu, in tudi tak šport, po katerem spiješ pivo, je najboljši šport.