Bolj kot zabava jo privlačita šport in narava

Za voditeljico športnega programa na RTV Slovenija Ireno Shyamo Hlebš je december poseben mesec. Že od nekdaj ji vzbuja melanholično-nostalgične občutke, pravi, zato si vselej želi, da čim prej mine, hkrati pa tudi, da se december sploh ne bi končal. Strastna popotnica, ljubiteljica narave in zagovornica aktivnega duha se v tem času rada spomni tudi na svojo večletno izkušnjo v Braziliji, ki jo še vedno občuti kot svoj dom. Lovke pandemije jo utesnjujejo in so ji prekrižale številne potovalne načrte, a presežek časa vselej aktivna svetlolaska posveča še eni svoji strasti – izobraževanju za detektivko.

Ali bi lahko zase rekli, da opravljate sanjski poklic? Kaj vam je pri vašem delu najbolj všeč?

V televizijsko delo sem vpeta že od sredine srednje šole. Že takrat sem vedela, da je delo pred kamero to, kar želim početi. Torej načeloma da, to je moj sanjski poklic. Sploh zdaj, ko lahko šport, ki ga tako in tako spremljam in je podobno kot glasba ključni del mojega življenja, združujem s kamero. Pri tem delu mi ustreza, da ni rutine, dan v moji službi ni nikoli enak dnevu, urniki so povsem razdeljeni, šport se pač odvija vse dni v letu. Prostih koncev tedna in praznikov nimam. Vem, da bi takšen urnik mnogim povzročal veliko težav, a sama bi težko delala v službi z delom »od do«. Je pa res, da kdaj prav zaradi tega trpi zasebno življenje. Zdaj, ko sem samska, mi vse to še ustreza, ne vem pa, kako bo, ko bom imela družino.

Nikoli v življenju nisem imela idolov, imam favorite. Morda se je terminu idol nekoliko približal Valentino Rossi, ki ga spremljam od začetka njegove kariere v Moto GP. Sem pa precej zagreta navijačica, sploh kadar spremljam reprezentančne tekme v različnih športnih disciplinah. Imam tudi posamične favorite, ki niso vedno slovenski tekmovalci.

Tudi vi ste bili aktivna športnica. Ali je šport, ko ugasne televizijska kamera, še vedno del vašega življenja?

Še vedno je sestavni del mojega življenja. A ne maram aktivnosti v zaprtih prostorih, pri meni štejejo aktivnosti na prostem, v povezavi z adrenalinom in v naravi. Prisegam na smučanje, deskanje na snegu in valovih, jahanje…

Pravzaprav običajno, enako kot v preostalih obdobjih leta, le da se moram precej bolj obleči, ker me kot otroka poletja ves čas zebe. Moji stalnici sta delo in čas zame, ko pobegnem stran od vseh in vsega v naravo. Nikakor ne sodim med decembrske žurerje, ki komaj čakajo vse zabave, ki jih ta čas prinaša, in jim celo prilagodijo svoje urnike. Poleg okrasitve doma je bila moja vsakoletna decembrska stalnica večdnevni obisk ene od prestolnic. Navdušujejo me praznični utrip z okrasitvijo in novoletni ognjemeti, ki vzbujajo upanje, čeprav se zavedam, da se za bliščem skriva tudi veliko nebleščečih dejstev. Pred leti sem v Barceloni doživela razočaranje. S svojim prazničnim sijem mesto name ni pustilo kakšnega posebnega vtisa. Namesto pravljičnega silvestrskega ognjemeta je na trgu Plaço de Catalunya, kjer je bilo osrednje dogajanje, na moje neprijetno presenečenje prihod novega leta oznanila zgolj ogromna ura na trgu. Šele takrat sem izvedela, da v Barceloni v nasprotju z Madridom že leta ni bilo ognjemeta. Je pa december edini čas v letu, ko za potovanje izberem predvsem mesta, torej beton in gnečo, čemur se sicer raje izognem.

Menda ste nekaj časa živeli v Braziliji. Kako se spominjate tega obdobja?

To je bila pustolovščina, ki me je naučila predvsem tega, da določene stvari vendarle nekoliko bolj podrobno načrtujem. Pogosto odločitve izbiram intuitivno, a zdaj vem, da je treba intuicijo kdaj uskladiti z razumom. Odločitev o selitvi v Brazilijo je dozorela v enem, dveh mesecih in vse skupaj sem si predstavljala precej enostavneje. Šele tam sem se začela zavedati večplastne veličine te dežele. Od kulturne in socialne raznolikosti do razdalj, ki so zame dobile povsem novo dimenzijo. Brazilcem se nikamor ne mudi, birokracija deluje počasi, ko se dogovoriš za uro sestanka, je normalno, da to pomeni vsaj pol ure kasneje. To me je v prvih mesecih precej jezilo, a sem kmalu dojela, da mi ne preostane drugega, kot da ponotranjim njihovo časovno dimenzijo. Poleg tega sem začela ceniti varnost, ki mi je bila do takrat samoumevna. Da se lahko brezskrbno sprehajam po ulici ob kateri koli uri v dnevu, je privilegij, ki ga v Sloveniji še imamo. To obdobje je bilo z vsem, kar je prišlo zraven, edinstvena izkušnja, in Brazilijo še vedno čutim kot svoj dom. V Braziliji sem začela drugače dojemati tudi december, praznično vzdušje in silvestrovanja so tam precej drugačni. Brazilci se za najdaljšo noč v leto oblečejo v belo, ob polnoči pa boginji morja Jemanja v vodo darujejo cvetje, nakit, sledi še skok v vodo, da vse slabo minulega leta sperejo s sebe.

Za potovanja vedno izbiram dežele, ki omogočajo vpogled v drugačno življenjsko in filozofsko kulturo, navdušujeta me geografska in naravna raznolikost. Potovanja so zame blagodejna, osebnostno me bogatijo na vseh ravneh bivanja. Poleg Brazilije so me z izjemno naravo navdušili še Zelenortski otoki, ljudje tam so skromni in gostoljubni, njihov uradni jezik je meni ljuba portugalščina. Tudi Kalifornija, kamor bi se zlahka preselila in se vživela v tamkajšnji življenjski slog, ima v mojem srcu posebno mesto. Je pa tudi ocean tisto, kar druži meni ljube dežele.

Lovke epidemije, zaradi katerih večinoma ostajamo v zavetju doma, so vam zagotovo prekrižale potovalne načrte, pa vendar – po obisku katere dežele hrepenite, ko bodo virusi premagani?

Na vrhu seznama so Kambodža, Vietnam in mistična Kamčatka. Zaradi pandemije se počutim utesnjeno, meje sveta so se skrčile. Prej je bilo mogoče priti v enem dnevu na kateri koli konec sveta, zdaj je vse zapleteno in negotovo. V tem času se zato raje odločam za kraje po Evropi. V zadnjem letu sta mi namreč dve potovanji padli v vodo, lani je letalska družba odpovedala let v Kalifornijo, letos spomladi v Brazilijo. Zdaj bom raje počakala na razplet vsega, sicer pa so moji načrti vsekakor postavljeni.

Kje se vidite čez deset let? Zasledila sem, da želite pridobiti licenco za detektivko. Se v prihodnje namesto na televiziji vidite v svetu preiskovanj?

Vem, kje se želim videti, ampak tega ni dobro razkrivati vnaprej. Načeloma živim za tukaj in zdaj, imam smernice, da me vsaj delno preusmerijo od nepredvidljivih in hipnih odločitev, s katerimi kdaj presenetim še samo sebe. Slovesa od kamere za zdaj ne načrtujem, z idejo o izobraževanju za detektivko sem se poigravala že v času študija. Dozorela je lani, ko sem imela zaradi odpovedi potovanj več časa. Menim, da bi težko usklajevala redno zaposlitev na televiziji z delom na detektivskem področju, a nikoli ne vem, kdaj mi bo to znanje prišlo prav.

Nimam stalnega mota, je pa kar nekaj misli, ki se v različnih življenjskih obdobjih in okoliščinah sprehodijo skozi mojo glavo. Ker sem precej spontana, avanturistična, potrebujem dogajanje in aktivno življenje. Rada se preizkušam v novih rečeh, zato je moj moto v zadnjem času: bolje nekaj narediti takoj, ne glede na ustreznost trenutka, kot pa kasneje obžalovati, da tega nisem naredila. Seveda to ne sme negativno vplivati na druge, močno namreč verjamem v karmo oziroma zakon akcije reakcije.

Zelo rada obdarujem, pa tudi sama rada sprejemam darila. (Smeh.) Bolj kot določenim materialnim dobrinam dajem prednost pozornosti. Doma se vedno obdarujemo za božič, starši, sestri, svak, nečakinji, nečak… Običajno za darilo vedno izberem nekaj uporabnega in nekaj koristno trajnega. Sama se zelo razveselim knjig.

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno v skladu z določili uporabe in citiranja vsebin.

Opera SNG Maribor bo v novi sezoni 2022/2023 izvedla štiri premierne uprizoritve, prvo že ta petek, gre pa za redko izvajano Ponchiellijevo opero La...

Nekdanji brazilski predsednik Lula da Silva se bo po nedeljskih volitvah vrnil na oblast, napovedujejo ankete. Ni pa jasno, kaj bo v primeru poraza...